Imam pravico, da živim!

Ste imeli kdaj občutek, da bi bilo bolje, da vas ne bi bilo, da ne bi obstajali? Ali pa da ste enostavno vsem v napoto? Ko ste žalostni jočete pred drugimi ali se raje zaprete v svojo sobo?

Vse to in še marsikatero drugo vprašanje bi vam lahko zastavili, vse pa je posledica nezadovoljene potrebe po bondingu. Da ne bomo vedno pisali o nezadovoljenih potrebah bomo tokrat na primerih in v teoriji prikazali kako se potreba zadovolji.

Razvoj potrebe po bondingu

Iz vidika razvojne psihologije je primarna naloga prvih mesecev življenja razviti sistem bondinga preko zrcaljenja, sinhroniziranja in čustvenega uglaševanja z ostalimi. Kontakt mame in njenega otroka je vzpostavljen preko krožnega, ritmičnega izmenjavanja signalov poimenovanih »ciklične interakcije«. Čustveni, senzorični (dotik) in signali mimike (obrazna izraznost) so posredovani dojenčku. Možganski zrcalni nevroni shranijo te signale, da jih lahko reproducirajo. Dojenček nato poskusi reflektirati od mame prejete signale z oponašanjem. To je začetek bonding sistema ki omogoča fizično in čustveno komunikacijo. Zmožnost se povezati je temeljno jedro komunikacijskega sistema.

Primer:
Mama z ljubečim pogledom pogleda svojo hči Mojco in se ji nasmeji – Mojca poskuša na en način kot vidi pri mami napeti svoje obrazne mišice ter se tako nasmeji. Tako si med seboj sporočata na neverbalen način, da je varno, da sta si blizu in se imata rada.

342511952-H.jpg

Bonding vključuje tako čustveno odprtost ali resonanco in fizični stik. Bonding je podobno kot proto komunikacija, ki jo opisuje  Goleman, ki oblikuje jedro človeške povezanosti. Pozornost je na čustvih, ki vključujejo čustveno resonanco in dotik. Goleman pravi: »Frekvenca maminega dotika in zvok njenega glasu dajeta dojenčku pomirjajoč izraz njene ljubezni.«

Naj vam zastavim na tem mestu vprašanje: Kaj vas najbolj pomiri, ko ste žalostni, ko ste pod stresom, nemirni, anskiozni?

4974a09d98c57b843fd273a8324b1e12

Bonding sistem nam omogoča, da vzpostavimo kontakt z drugimi preko predverbalne izmenjave fizične bližine in čustev. Predverbalna komunikacija se začne s skupno uglasitvijo, ki je začetek razvoja zmožnosti komuniciranja.

Naslednja razmišljanja so povezana z funkcionalno čustveno shemo, ko je potreba po bondingu izpolnjena: »Lahko sem blizu drugim. Imam pravico živeti. Jaz obstajam. Moj obstoj, moje potrebe in moja čustva prinašajo ugodje drugim. Jaz sem darilo. Svoja čustva lahko sporočam drugim.«

otthonszc3bclc3a9sbaba-barc3a1tmama-barc3a1tkc3b3rhc3a1zszc3bclc3a9szetdc3balaszoptatc3a1s

Se vam je kdaj zgodilo, da ste si želeli bližine, hkrati pa ste se te bližine bali zaradi izkušenj iz otroštva? O tem smo pisali v blogu Želim si objema, a se hkrati bojim zavrnitve…Znano?

Torej, želja v nasproti s strahom pred objemom, fizično bližino se pojavi zaradi osnovnega konflikta bondinga oz. povezovanja kot to lahko prevedemo v slovenščino.

Osnovni konflikt povezovanja se odraža zaradi nasprotovanja med iskanjem povezanosti, dotika, tolažbe, čustvene povezanosti in povezovanja z drugimi v nasprotju z željo po umiku in izogibanju povezovanja: tu se nahajata tudi želja ter strah pred fizično bližino, čustveno odprto povezanostjo in povezanostjo (bonding).

800px_COLOURBOX8299761

Naslednje kognicije so povezane z disfunkcionalno čustveno shemo, ki so povezane z bazičnim konfliktom: »Ne morem biti blizu z drugimi. Ne obstajam. Nisem upravičen do tega, da živim. Moje potrebe in čustva so breme. Dotik ni varen. Nimam dovoljenja za komunikacijo z drugimi.«

Osrednji strah disfunkcionalne sheme je izgubiti sebe, prenehanje obstajanja, biti nesposoben za komunikacijo z drugimi o življenju. Najpogosteje čutena čustva so čustvena bolečina, nejasna vznemirjenost, generalizirana aksioznost in občutek praznine. Te občutke posameznik občuti kot zelo ogrožujoče in lahko vodijo do paničnih napadov in čustvenega kolapsa (Grawe, 1998, 2004).

Za konec vas povabim, da raziskujete sebe. Poskusite zapreti oči in si predstavljajte mamo, očeta, vam pomembne osebe. Si lahko predstavljate, da jim rečete “Jaz obstajam”, “imam pravico živeti”, jim izrazite svoja čustva, občutke, potrebe, jih objamete in ste objeti?

V bonding psihoterapiji negativna kognitivna prepričanja kot so opisane zgoraj (“jaz ne obstajam, nimam pravice, da živim, dotik ni varen” ipd.) spreminjamo v pozitivna kognitivna prepričanja in se tako skupaj trudimo za lepše, bolj zdravo življenje, ki ima smisel ter ki se ga lahko veselimo.

9ebc861c67f67194020116fec861e535.jpg

Podzavestni vzorci in delovanje možganov

Kaj so podzavestni vzorci?
Kaj se dogaja v naših možganih?
Kako spremeniti svoje podzavestne vzorce?
Mi lahko pogovor pri tem pomaga?

Podzavestni vzorec vedenja je, na podlagi preteklih izkušenj, naučen odziv na dražljaj iz okolja (tj. oseba, situacija, zvok, beseda, vonj…), ki nas spomni na tistega v preteklosti (tudi če je podobnost na zunaj, minimalna). Naš odziv na dražljaj vključuje telo, čustva in misli.

Primer: Nina je mamica 3 otrok. Sedaj ko so že dovolj veliki, da lahko zaspijo brez nje in lahko brez skrbi prepusti varstvo očetu, si vzame večer zase in za prijateljice. Pred odhodom jo začne stiskati v prsih, postane nervozna, čuti jezo in strah, po glavi se je začnejo vrteti misli:”Nisem dobra mama, ker bom otroke kar pustila. Kaj če se komu kaj zgodi, bom spet jaz kriva. Bolje, da ostanem doma…”

Pomisleki:

  1. “Nina vidi nevarnosti, ki jih ni. Zaradi tega pa res ni slaba mama.”

Več kot 99% možganskih nevronov se ukvarja z notranjimi možganskimi povezavami in konstruirajo sliko realnosti skozi notranje procese. To pomeni, da se možgani zelo omejeno ukvarjajo z zunanjim okoljem. Naš notranji svet predstav, ki je zgrajen v možganih (korteksu), je zelo ohlapno povezan z dogajanjem izven njih. Za nas, ki to beremo, je Tinina reakcija in predstava o situaciji, imaginarni svet in virtualna realnost; zanjo pa je ta “namišljeni svet” resničen in edini ki obstaja.«

Realnost na katero se odzivamo in katera je edina, ki jo poznamo, je konstrukcija možganov vsakega posameznika in poteka v nezavednem.

 

2.Ninin odziv je bil pretiran glede na situacijo.”

Če  v preteklosti osnovne potrebe (npr. potreba po varnem, predvidljivem odnosu in navezanosti) pogosto niso bile zadovoljene zaradi negativnih izkušenj v odnosih, so te zgodnje otroške izkušnje bile shranjene v nevronske mrežeV današnji situaciji, zunanji dražljaj (ki je vsaj minimalno podoben predhodnim), aktivira amigdalo in te nevronske mreže (vzpostavljene in okrepljene s prejšnjimi negativnimi izkušnjami). Sedanja izkušnja je tako nezavedno primerjana s predhodno izkušnjo.

Podrobneje: Ta negativna čustvena ocena povzroči sproščanje glutamata, medtem ko amigdala aktivira hipotalamus in ta, nato aktivira alarmne centre v možganskem deblu. Sprosti noradrenalin in aktivira gensko tirozin-hidroksilazo. Ta gen sodeluje v produkciji nevro-transmiterja (živčnega prenašalca) noradrenalina. Ta nevrotransmiter aktivira utrip, prekrvitev, krvni tlak in dihanje – z drugimi besedami, tipično stresno reakcijo. Če se te nevronske povezave pogosto aktivirajo, je lahko stanje alarma rezultat in s krepitvijo bodo te povezave stabilizirane. Posledica je kronično stresno stanje in z njim povezane bolezni (visok tlak, holesterol, bolezni srca in ožilja…).

Kadar je naša reakcija neprimerno večja v primerjavi z dejansko situacijo, lahko sklepamo, da se je aktiviral odziv na podlagi prejšnjih izkušenj, ki ga zaradi nezavedanja in hitrosti reakcije, ne moremo kontrolirati.

 

ALI PODZAVESTNE VZORCE in “alarmne reakcije amigdale” LAHKO SPREMENIMO?

Lahko.

Skozi srečanja z novimi izkušnjami, se lahko oblikujejo nove nevronske povezave, ki jih je s pogostim ponavljanjem (učenjem), lažje in lažje aktivirati v prihodnosti.

Podrobneje: Sposobnost spreminjanja shranjenih spominov v nevronski mreži temelji na nevronski plastičnosti. To je sposobnost centralnega živčnega sistema, spremeniti in se prilagoditi na nov dražljaj. Nevronske povezave so reorganizirane z ustvarjanjem novih sinaptičnih povezav med nevroni in zavirajočimi ali pretrganimi že obstoječimi. Vsak dan ustvarjamo nove povezave če uporabljamo naše možgane drugače ali na nov način. Proces nevronske prilagoditve postane bolj in bolj učinkovit s časom, ustvarjanjem poenostavitev, ki so lahko priklicane vse lažje.

Samo učenje na podlagi izkušenj sproži nevronsko plastičnost (zmožnost spreminjanja nevronskih povezav). Da se nova učenja shranijo, je potrebno da imamo čustveno pomembno izkušnjo. Sinaptične povezave se težko spreminjajo, brez vpletenosti čustev. Ko je izkušnja shranjena, ni le shranjena zunanja izkušnja (kaj je bilo izkušeno v situaciji) ampak tudi notranja izkušnja (čustva, misli, potrebe, fizična aktivnost…).

Zato ni dovolj da posameznik ozavesti potlačeni spomin ali travmo. Celotna nevronska mreža mora biti dostopna in obdelana v kompleksnem procesu predelave, ki obsega več kot le kognitivno prepoznavanje in razpravo o nezavedni vsebini. Semantični vidiki izkušenj s travmo učinkujejo v možganski skorji tako, da same besede niso dovolj za zdravljenje, da bi povzročile spremembo subkortikalnih limbičnih nevronskih mrež.

Podrobneje: Korektivna izkušnja nevralnega spreminjanja zahteva, da je posameznik čustveno »dotaknjen«.  Šele takrat se lahko nevrofarmakološke mreže spremenijo, zaradi velike produkcije nevromodulatorjev in nevropeptidov. To vodi v sinaptično reorganizacijo limbičnih struktur.

Pogovor o tem kaj je vzrok za naše težave in kako spremeniti podzavestni vzorec, da se bo spremenilo naše vedenje, NI DOVOLJLe če so besede povezane z čustvom, lahko besede učinkujejo, da nastane sprememba.

Izražanje čustev v visokem stanju vzburjenosti (oziroma intenzivno čustveno izražanje) ustvari nevrobiološke temelje za nove sinaptične povezave kot rezultat distribucije nevromodulatorjev. To olajša ustvarjanje novih bolj funkcionalnih nevronskih mrež in zmanjša moč nefunkcionalnih podzavestnih vzorcev.

Da lahko podzavestne vzorce spremenimo, jih moramo ozavestiti, najti bolečo točko, se soočiti s čustvi in jih izraziti v vsej svoji intenziteti, v varnem (terapevtskem) odnosu. Tako doživimo novo izkušnjo, ki sproži deaktivacijo starih  in aktivacijo novih, bolj “zdravih” vzorcev.

Kako bonding psihoterapija pri tem pomaga?

Z vajami krepitve “zdravih” prepričanj o sebi in s sočasnim čustvenim izražanjem v fizični bližini (ta nudi varno okolje, podporo in umiritev), dobimo novo korektivno izkušnjo, ki skozi terapijo aktivira ustrezene nevrobiološke procese, da se vzpostavijo nove povezave med amigdalo in korteksom, ter se s ponovitvijo okrepijo. Tako lahko dosežemo globinsko spremembo in spremenimo svoje odzive.

Stres in čustva

Kako sta stres, ki ga doživljamo v vsakdanjem življenju in čustva lahko povezana?

Poglejmo si mehanizem delovanja čustev in našega živčnega sistema…

Image result for simpatični in parasimpatični sistem

Ko začutimo intenzivna čustva, se aktivira naš avtonomni živčni sistem. Avtonomni živčni sistem je sestavljen iz dveh delov:

  • simpatičnega in
  • parasimpatičnega sistema.

Ko so naše osnovne bio-psiho-sociološke potrebe zadovoljene, se aktivira parasimpatični živčni sistem, ki stimulira občutke ljubezni, ugodja, veselja in fizičnega dobrega počutja.

Če osnovne potrebe niso zadovoljene, se aktivira simpatični živčni sistem, ki stimulira občutke bolečine, nevarnosti, fizičnega slabega počutja in visoko inkonsistentno napetost.

Izkušnja bolečine in nevarnosti aktivira shemo BOJ – BEG . Ta reakcija je osnovna preživetvena strategija, ki sproži naslednjo verigo reakcij fizioloških odgovorov.

Related image

BOJ – BEG ODZIV

Prebava se ustavi, kri je usmerjena proti možganom in mišicam, mišice povečajo napetost, možganski mrežni aktivacijski sistem deluje na visoki stopnji pozornosti, dihanje je globoko, krvni tlak se dvigne, utrip srca se pospeši. Ko se periferne krvne žile skrčijo, da potisnejo kri proti mišicam, koža postane hladna in ko se poveča prag za periferni pretok, koža postane otrpla. Jetra sprostijo glukozo v kri, za povečanje produkcije energije. Vranica sprosti levkocite za povečanje telesne obrambe pred infekcijami.

Običajno, psihološka sprememba traja dokler nevarnost ne izgine. Po tem, se organizem vrne v umirjeno stanje, spet prevlada delovanje parasimpatičnega sistema.

Človek reagira tako na notranje kot na zunanje nevarnosti, z isto shemo. Ponavljajoče pomanjkanje zadovoljitve osnovnih bio-psiho-socioloških potreb predstavlja notranjo nevarnost. Zato je simpatični sistem kronično stimuliran, kar na koncu vodi  v izkušnjo kronične bolečine, stresa in fizične bolezni.

Ko posameznik izrazi svoja čustva in zadovolji svoje osnovne bio-psiho-sociološke potrebe, je pričakovano pomembno zmanjšanje stresa.

»Čustva niso logična. Čustva, ko o njih presoja logika intelekta, niso logična. Čustva ne ločijo dobrega od slabega. Čustva ne ločijo časa ali prostora ali osebe ali situacije. Čustva ne ločijo ednine od množine. Čustva imajo le eno logiko na katero se odzivajo zelo natančno, zelo primerno in to je logika »užitek in bolečina«. Odzoveš se na stvari, ki ti vzbujajo užitek/ugodje in stvari ki ti vzbudijo bolečino.”

 

V razmislek:

  • Kaj v meni vzbuja neprijetne občutke? In kaj s temi občutki naredim?
  • V katerih odnosih, situacijah in okoliščinah si ne dovolim/ ne upam izraziti svojih občutkov, svojih razmišljanj, svojih želj?
  • Kdaj zaradi strahu pred reakcijo drugih potlačim svoje občutke, mnenje, misli, želje…?

Želim si objema, a hkrati se bojim zavrnitve…Znano?

 ali “Uvod v osnovne biopsihosocialne konflikte”

Za lažje razumevanje vam priporočamo najprej branje bloga (Dis)funkcionalne čustvene sheme – kakšna je naša realnost?

4974a09d98c57b843fd273a8324b1e12

Ko naše osnovne biopsihosocialne potrebe niso zadovoljene se oblikujejo disfunkcionalne sheme, prav tako pa pride do notranjih konfliktov. Te konflikte imenujemo osnovni konflikti, ker se nanašajo na naše osnovne potrebe. Osnova teh bazičnih potreb so konflikti v prejšnjih odnosih s figuro navezanosti (po navadi je to mama, s katero praviloma otrok v prvem letu starosti preživi največ časa). Odnosni konflikt bomo prikazali z naslednjo zgodbico:

Kot vsak normalen otrok ima tudi mali Miha željo, da bi ga mama kdaj vzela v naročje in pocrkljala, se z njim igrala, da bi ji lahko zaupal in da bi ga objela ter potolažila, ko mu je težko (gre v bistvu za zadovoljevanje osnovnih potreb). Hkrati pa ga je strah, da mama ne bo zadovoljila teh potreb ali pa da bo njena reakcija na njegovo željo neprijetna in bo zaradi tega nastala boleča rana. Ampak Miha je pogumen fant (ker v slovenski kulturi seveda fantki morajo biti močni in pogumni ter res ne smejo jokati, da bi pridobili pozornost staršev) in poskusi zlesti mami v naročje, ko ona bere knjigo. Mama ga odrine in mu reče: »Kaj ne vidiš, da berem knjigo? Kaj se moram res non stop ukvarjati s tabo?«

51560203-stock-vector-mom-scolds-her-son-on-white-background-cartoon-illustration

Uff kako boleče je moralo biti to za Miha! Ampak v skladu s slovensko kulturo se Miha obrne, pogoltne solze in se gre v kot igrat z avtomobilčki. Kmalu v igri pozabi na mamine besede, rana pa ostane ter se globoko zakoplje v Mihčevo nezavedno in tam vpliva nanj v vseh prihodnjih odnosih.

Ali z drugimi besedami povedano: zaradi maminih besed se ustvari odnosni konflikt, ki ga Miha ponotranji ter se manifestira kot intrapsihični konflikt in se potlači v nezavedno. Ta ponotranjen, nezavedni intrapsihični konflikt je nato lahko aktiviran kasneje skozi specifične trigerje in nezavedno vpliva na kasnejše odnose.

Kaj pa se je zgodilo v tej situaciji?

Mama ni bila sposobna zadovoljiti potrebe Miha po bližini. Torej, pri Mihi se pojavi kršitev nevrobiološko zasidrane potrebe po bližini (torej po bondingu in navezanosti). Miha zato opusti zadovoljevanje potrebe po bližini, ker bi bila ponovna zavrnitev preboleča zanj ter s tem zaščiti in ohrani njegov odnos z mamo. Želja ter strah po zadovoljitvi potrebe sta potlačena v nezavedno. Tako zunanji odnosni konflikti postanejo nezavedni intrapsihični konflikti. Naj vam to ponazorimo v sliki:

povezava med čustveno shemo in intrapsihičnim konfliktom

Da Miha nebi čutil rane in z rano povezanih čustev (disfunkcionalna čustvena shema) bo razvil distancirano vedenje do drugih. To izogibajoče se vedenje bo preprečilo disfunkcionalni čustveni shemi z vsemi bolečini čustvi, da bi se aktivirala. Jasno je, da se bo Mihova disfunkcionalna čustvena shema aktivirala, ko bo Miha imel partnerko in si bo ta želela njegove bližine. V Mihu se bo zbudil star strah pred rano glede potrebe po bližini, zato bo Miha doživel intrapsihični konflikt: želja po bližini in čustveni odprtosti s partnerko proti strahu pred izražanjem občutkov. Torej v njem bi odmeval stavek: »Kljub moji želji po bližini in kljub dejstvu, da sem trpel zaradi tega, ker bližine nisem dobil od mame, bližine ne morem sprejeti ali ponuditi moji partnerki.« Seveda se vse to dogaja na nezavedni ravni. Ta konflikt bi moral Miha ozavestiti, da bi se ga lahko lotil reševati (npr. s pomočjo psihoterapije).

cartoon-kid-confused-11549491983kpfpojzsyj.png

Do sedaj smo prikazali zgolj bazični konflikt bondinga. Seveda pa bazični konflikti obstajajo glede na kršitev ali nezadovoljitev tudi ostalih bazičnih potreb (blog Razvoj naših osnovnih potreb). Naj vam jih na hitro predstavimo:

  • Bazični konflikt navezanosti: želja po navezanosti proti strahu pred navezanostjo (blog Navezanost)
  • Bazični konflikt avtonomije: želja po avtonomiji proti strahu pred avtonomijo.
  • Bazični konflikt samopodobe: želja po priznanju in spoštovanju proti nezmožnosti sprejeti priznanje in spoštovanje
  • Bazični konflikt identitete: želja po pripadnosti proti strahu pred pripadnostjo.
  • Bazični konflikt smisla in spiritualnosti: želja po smislu in spiritualnih vrednotah proti strahu pred smislom in spiritualnim vrednotam.
  • Bazični konflikt fizične integritete, dobrega počutja in občutkom ugodja ter veselja v življenju: želja po integriteti in dobremu počutju proti nezmožnosti si zagotoviti fizično integriteto in dobro počutje kot tudi želja po ugodju ter veselju v življenju proti strahu pred ugodjem in veseljem.

Več o bazičnih konfliktih v naslednjem blogu.

 

 

 

 

 

 

 

cartoon-kid-confused-11549491983kpfpojzsyj.png

Navezanost

Za uvod priporočamo branje bloga z naslovom (Dis)funkcionalne čustvene sheme – kakšna je naša realnost?

4974a09d98c57b843fd273a8324b1e12

O navezanosti bi lahko pisali na dolgo in široko, ampak to ni namen našega bloga, zato bomo zapisali nam pomembnejše značilnosti.

Kakšna je sploh razlika med bonding-om in navezanostjo?

Bonding, kot ga je definiral začetnik BPT, je biološka potreba po fizični bližini in čustveni toplini ter odprtosti. Kako vemo kdaj je zadovoljena potreba po bondingu? Takrat, ko se počutimo dobro, smo veseli in se čutimo ljubljene. Takrat smo sposobni si bit blizu z ostalimi – tako čustveno kot fizično. Tako nam bonding pomaga pri tem, da si želimo biti blizu z nekom, biti navezani na drugo osebo. Navezanost se razvije iz zadovoljene potrebe po bondingu.

otthonszülés baba-barát mama-barát kórház szülészet dúla szoptatás.jpg

Tako kot bonding ima tudi navezanost biološke korenine. Kako bi sicer novorojenčki preživeli v pradavnini, če jih nebi starejši branili pred napadalci? Torej osnovni cilj navezanosti je zagotoviti varnost – zato imamo v odnosu nekoga, ki išče varnost, zavetje, zaščito ter nekoga, ki ga lahko zaščiti pred nevarnostjo (v današnjem času so seveda nevarnosti drugačne kot so bile v pradavnini). Fizični cilj navezanosti je fizična bližina za zagotavljanje varnosti, čustveni pa izkušnja varnosti in topline.

prenos.jpg

Prvi je začel raziskovati področje navezanosti Bowbly (1972), kasneje pa v literaturi najdemo še avtorje kot so Ainsworth s sodelavci (1978), Hazan in Horowitz (1991), Höfler- Zimmer (1996). Kot navajajo avtorji so stili navezanosti odraz prvotne navezanosti na primarne osebe ter njihovega odziva na potrebe otroka. Pri stilih navezanosti tako ločimo med varnim stilom in tremi ne-varnimi stili navezanosti – ambivalentnim, dizorganiziranim in plaho-izogibajočim.

Odziv in stabilnost starša, skrbnika na otrokovo potrebo je ključni faktor pri oblikovanju varne navezanosti. Torej, če bo starš odziven na otrokove potrebe in mu zagotavljal primerno varnost bo otrok razvil stabilen in varen občutek sebe  ter drugih, da je varen v svetu.  Otrok lahko raziskuje svet okoli sebe, hkrati pa je mama zanj tam prisotna, ko jo potrebuje. Med njima je pozitivna interakcija, otrok sodeluje pri materinih zahtevah, se hitro potolaži, ko mama pride nazaj. Prav tako se otrok v tem odnosu nauči, da lahko izraža tudi jezo, strah, željo po avtonomiji, brez da bi bil zaradi tega zavrnjen. Taka oseba se med ljudmi počuti dobro, je zadovoljna s svojim razmerjem med lastno avtonomijo in intimno povezanostjo z drugimi osebami.

circle-of-security-1024x791.jpg

Otroci s plaho-izogibajočim stilom se na ločitev od mame vznemirijo, ne raziskujejo sveta okoli sebe ter ignorirajo ali pa se izogibajo mame, ko se ta vrne, niti ne kažejo separacijske anksioznosti. Kot otroci so imeli vse, niso pa dobili topline, čustev. V odrasli dobi imajo pogosto občutek, da niso iztega sveta, da ne potrebujejo drugih – lahko živijo z njimi, vendar si z njimi niso radi preveč blizu, ne počutijo se dobrodošli ter ne čutijo pripadnosti. Ko pridejo v stik z bližino, se lahko počutijo ogrožene, saj so takrat najbolj ranljivi. Na telesni ravni so pogosti občutki ločenosti med posameznimi deli telesa, pogosto imajo hladne dlani in stopala. Kot obliko komunikacije dostikrat uporabljajo računalniški svet, radi pa se umaknejo v duhovnost. Prav tako pa so lahko zelo dobri misleci, ki ne potrebujejo drugih pri raziskovanju. Take osebe potrebujejo slišati, da so dobrodošla, da smo veseli, ker so z nami, da pripadajo, da živijo, čeprav na prvo besedo verjetno ne bodo verjeli, iskrenost besed pa je tista, ki je zdravilna. Osebam s tem tipom v BPT najlažje pomagamo, saj z bližino in varnostjo drugih lahko začnemo zdraviti travme. Prav tako jim lahko pomagamo pri njihovih negativnih pričakovanjih zavrnitve in razočaranja s strani drugih, ki vodijo v strah pred bližino ter zaradi tega prevzemajo kontrolo, svojih potreb po bondingu in navezanosti ne zadovoljijo, prav tako pa ne pustijo, da se izkušnje žalosti in bolečine spremenijo v izkušnje varnosti, ljubezni in ugodja. Zaradi vsega tega imajo osebe kronično aktiviran sistem oddaljevanja, pojavi se visoka napetost ter se poviša nivo kortizola (stresni hormon). V BPT uspešno nižamo napetost, zadovoljujemo potrebe ter pridobivamo izkušnje varnosti, ugodja ter ljubezni.

anxious_avoidant_attachment_cycle-2.png

Za razliko od otrok s plaho-izogibajočim stilom pa je otroke z ambivalentnim stilom odhod mame zelo obremenil, če so sploh pustili, da je mama odšla. Ko pa je mama prišla nazaj pa je bilo njihovo vedenje ambivalentno – iskali so bližino mame, jokali ter se hkrati nanjo jezili. Ti otroci imajo konstantno aktivno vedenje, da se izognejo separaciji. Njihova potreba po bližini ni nikoli dovolj zadovoljena, na vsak način poskušajo pridobiti pozornost mame. Tak stil se razvije, ko starši sicer so prisotni, vendar niso zanesljivi, otroku ne dajo jasnih meja ter so večinoma prisotni s svojimi občutki, potrebami, zato je fizični kontakt z otrokom zaradi njihove potrebe in ne otrokove, pogosto pa hitro začne tak otrok skrbeti za starše. V odrasli dobi imajo zato lahko težave z odvisnostjo, hrepenenjem, občutkom nepopolnosti, zaradi strahu pred izgubo si ne dovolijo globokega odnosa, vse naredijo za druge, veliko govorijo, samo da bi ti ostali, iščejo fizični stik, da bi občutili sebe, zato potrebujejo neposreden, močan kontakt s telesom. Take osebe potrebujejo sporočila, da bomo tu za njih, da bomo prišli nazaj, da so nam pomembni, tudi ko nas ni ter da nas lahko prosijo za pomoč. V BPT jim lahko pomagamo pri učenju, da so osebe stabilne, da je potreba po bližini in varnosti lahko zadovoljena v celoti in se drugih ne rabijo »držati ko klop«, da jim nebi zbežali.

maxresdefault (2).jpg

Tretji ne-varni stil navezanosti pa je dezorganizirani stil, ki se pojavi pri otrocih, katerih starši ne upoštevajo meja, ne nudijo varnosti ali so celo nevarni, imajo nihanja razpoloženja, pogosto otroke zlorabljajo. Ko mama odide od otroka, se ti vedejo nekonsistentno, neprimerno, njihovo razpoloženje je depresivno ter kažejo strah pred mamo. Ko se mama vrne iščejo bližino, vendar se izogibajo kontaktu – najprej mame ne pogledajo, obrnejo glavo stran, so togi, hkrati pa se aktivno ne upirajo kontaktu. Če te osebe s tem stilom navezanosti želijo narediti spremembo v svojem življenju, morajo najti lastno dostojanstvo, se zavedati, da imajo lahko svoje mene ter iščejo pozitivne stvari v trenutnem življenju. Osebam s tem stilom navezanosti v BPT lahko pomagamo pri učenju stika s samim sabo, s svojimi čustvi, da je dovolj tudi če ne naredijo vsega, kar so si zadali. Predvsem je za njih pomembna izkušnja, da življenje ni zgolj bolečina ter tako prihajajo v kontakt z željo po navezanosti.

depositphotos_11128777-stock-photo-scared-kid

Večini ljudi se zgodi, da se najde v več stilih – to je popolnoma normalno, saj imamo nek stil, ki sicer prevladuje, hkrati pa imamo tudi značilnosti drugih stilov.

52125759-illustration-of-cartoon-boy-thinking

Za konec pa preberite naslednja vprašanja, lahko se posnamete in si tako naredite meditacijo:

246x0w.jpg

Udobno se naslonite in si poskušajte zamislit kraj, v katerem bi se radi rodili. Ta kraj lahko obstaja, ste ga mogoče že obiskali, lahko pa je popolnoma izmišljen. Kakšen je ta kraj? Kaj bi radi videli, slišali, občutili, vonjali? Je z vami kakšna oseba, žival, ste sami? Kakšno rojstvo bi si želeli? Kakšni občutki bi vas preplavljali ob rojstvu, ko pridete na svet, ko vas prvič položijo k mami na prsa? Se vam pri tem pojavijo kaki odpori? Sprejmite jih in se vprašajte kaj bi radi, da bi vas pozdravilo v tem svetu. Poskušajte najti vse, kar vam v realnem svetu primanjkuje, kar pogrešate in dajte v ta kraj. Nato se počasi začnite zavedati svoje okolice in pridite nazaj.

s6foxzn0q9bz.jpg

 

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

(Dis)funkcionalne čustvene sheme – kakšna je naša realnost?

Tokratni blog je namenjen lastnemu, poglobljenemu razmišljanju. Ne vsebuje vseh odgovorov, je pa dobra iztočnica pri razmišljanju in iskanju odgovorov »Zakaj?« in »Kako?«, morda pa se najde še katero vprašanje, kjer vam bo to razmišljanje pomagalo.

4974a09d98c57b843fd273a8324b1e12.jpg

Pripravljeni, 3, 4, ZDAJ! 

Kdaj je človek najbolj ranljiv? Takrat, ko sam ne more poskrbeti zase in za svoje osnovne biopsihosocialne potrebe po toplini, varnosti, pripadnosti, skrbi, avtonomiji in pozornosti. Zato so zanemarjanje, razočaranje, žalitve in ogrožanje zadovoljitve teh potreb jedro naših disfunkcionalnih čustvenih shem. Do teh stvari pa po navadi pride, ko figura navezanosti (po navadi je to mama oziroma oseba, s katero otrok preživi največ časa in mu je zato zelo pomembna, ki je tam za nas, da nam pomaga, da se naučimo regulacije svojih potreb, čustev, obvladovanja stresa ter nas nauči kdaj je čas za počitek) enostavno ne vidi otrokovih potreb, jih zanemarja, jih ne zna zadovoljiti kot bi si otrok želel, da bi bila potreba resnično zadovoljena.

maxresdefault

Pogled staršev je prav tako pomemben, ko je otrok majhen. Namreč, če otrok dobi ljubeč pogled se aktivira prefrontalni korteks – razvijejo se mišice, ustvari se mimika, na nevronskem nivoju pa se razvija ventralni vagus (kontrolira sesanje, oglašanje, grlo, dlesni, srce, pljuča, čutila, prebavni trakt, vpliva pa lahko tudi na obrazno mimiko, glas ter očesne izraze). Ta razvoj vpliva na odnos otroka s seboj, drugimi in na razvoj empatije. Tudi mrtev pogled na obrazu starši ima vpliv na otroka – prefrontalni korteks se ne razvije, prav tako ne empatija. Največji ekstrem otrok s takimi starši odrastejo v morilce brez vesti in empatije.

zimbabwe-joins-rest-of-the-world-in-commemorating-international-families-day

Če otrokova potreba ni (v zadostni) meri zadovoljena enkrat, to po vsej verjetnosti ne bo imelo dolgotrajnih posledic. Če pa so potrebe večkrat, kumulativno nezadovoljene, zanemarjene ali premalo zadovoljene pa lahko pride do kumulativne travme v odnosu. Boleča izkušnja, kot je kumulativna travma v odnosu, je povezana s tem, da je posameznik negotov pri občutku o sebi in drugih, ki pa ga posameznik ponotranji in je predstavljen v disfunkcionalni čustveni shemi.

V nasprotju s prejšnjim odstavkom pa ima enkraten dogodek, ko je psihična ali seksualna zloraba otroka, in podobno seveda, pogosto dolgotrajne posledice. Prav tako so take izkušnje predstavljene v disfunkcionalni shemi. Zaradi resnosti te travme je ta čustvena shema poimenovana »shema travme«.

depositphotos_11128777-stock-photo-scared-kid.jpg

Kakšna pa je razlika med funkcionalno in disfunkcionalno čustveno shemo?

Oseba s funkcionalno shemo ima v shemi predstavljene pozitivne izkušnje v zvezi z zadovoljevanjem potreb – torej figura navezanosti je bila prisotna v času nezadovoljene potrebe in pomagala potrebo zadovoljiti. V primerjavi s to osebo pa ima oseba z disfunkcionalno čustveno shemo negativne izkušnje iz časa, ko je bila potreba prisotna (več o tem smo opisali že zgoraj).

Disfunkcionalna shema vsebuje različne komponente (tj. fizične senzacije, neprijetna čustva, ki se nanašajo na nezadovoljene potrebe, kognicije, ki predstavljajo jedro negotovosti o sebi in drugih). Te komponente so povezane v obliko nevrološke mreže. Jedro čustvene sheme pa so občutki, ki so aktivirani skozi pomanjkanje zadovoljitve biopsihosocialnih potreb.

Sedaj pa malo razmišljanja…

52125759-illustration-of-cartoon-boy-thinking.jpg

Sedaj pa premislite malo o prebranem, pobrskajte po spominu. Vprašajte se kaj naredite, ko se pojavi potreba. Kako se takrat počutite, kaj čutite v telesu? Kaj vam takrat roji v glavi? Kdo je tista oseba na katero se lahko zanesete, jo prosite za pomoč. Je teh oseb več ali je zgolj ena? Se je to spreminjalo skozi življenje? Kako se počutite, ko se kdo želi z vami pogovorit – je težje/lažje z ljudmi, ki so vam blizu ali s tistimi, ki vam niso?

Toliko za uvod v tematiko navezanosti

drawing attachment styles vday w500.jpg

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Voščilo

Casriel je verjel, da je ljudem namenjeno, da so veseli ter da doživljajo prijetne izkušnje. Kot je rekel nekoč: »Ne vidim ljudi kot bolne, vidim jih kot nesrečne. Dolgo časa nazaj sem opustil medicinski model od bolezni do zdravja ter sem za svojega vzel humanističen model od nesreče do veselja. Danes vem, da lahko naučimo samega sebe kako biti veseli – ne zgolj dobro ali nevtralno, ampak biti sposoben izkusiti to, čemur Francozi pravijo Joie de vivre, ta sreča v življenju, ki je na samem koncu spektra sreče in ugodja. Težko mi je in tudi vidim osebe, ki so prestrašeni živeti v stanju sreče, blagostanja, rajši so zgolj dobro. Ne čutijo se, da so upravičeni, da so veseli, vendar se počutijo, da so upravičeni, da se počutijo dobro… Nekdo je lahko resnično vesel… Pravzaprav, najsrečnejši ljudje so najbolj zanesljivi, ker ne morejo ohraniti sreče v stanju nezanesljivosti« (Casriel, 1982).

98m58PICck2_1024

»Vesela in srečna oseba je avtonomna, uspešna, zmotljiva, zmožna stvari postaviti v perspektivo, biti zmožna dajati in sprejemati ljubezen, izražati svoje potrebe ter jih zadovoljiti na odgovoren način« (Casriel, 1981, str.569).

48355937_2205399413040110_4406563731899678720_n.png

Bodimo vzor, to nam lahko pomaga, da svet naredimo srečnejši in lepši

Zato vam v prazničnih dneh želimo veselja ter sreče za celo leto, zdravja vseh 8760 ur, da bi bili ljubljeni in bi ljubili 525.600 minut ter da bi tehtnica vsega lepega prevladovala vseh 31.536.000 sekund leta 2019!

48940536_1027358177465282_8241513693758619648_n.png

Pssst – ko drugim pomagamo se tudi mi počutimo dobro, če ne kar odlično. Kajne? 😉

Za konec pa še nekaj prijetnega za ušesa in oči: Merry Christmas

49174375_806542919690975_3873534590836539392_n

 

Čustva, potrebe in (ne)konsistentnost – “Kako si?”

41XjBuizUZL

Kot smo že pisali je Casriel čustva, ki so povezana z (ne)zadovoljevanjem osnovnih biopsihosocialnih potreb (v nadaljevanju »potrebe«), poimenoval »bazična čustva«, o katerih smo že pisali (več o tem najdete pod naslovom »Čustva«).

Kaj se dogaja z nami v BPT, ko čustva globoko čutimo? Aktivira avtonomni živčni sistem. Ta pa je razdeljen na dva dela – na simpatik in parasimpatik. S pomočjo teh dveh poti se procesirajo fizični in psihološki dražljaji.

giphy

Kdaj čutimo občutke ljubezni, ugodja, veselja, psihičnega blagostanja, dobrega počutja in visoko konsistentnost? Ko so osnovne potrebe zadovoljene, se aktivira parasimpatični živčni sistem, ta pa stimulira zgoraj opisane občutke, v katerih radi uživamo, se sprostimo, pozabimo na stres in življenje zajemamo s polno žlico.

Kaj pa se zgodi, ko se aktivira simpatik? Po navadi se ta aktivira ko naše potrebe niso zadovoljene ali niso zadovoljene v zadostni meri, simpatik pa dalje ki stimulira občutke žalosti, nevarnost, fizičnega nelagodja in visoke inkonsistentne napetosti. Ne ravno prijetni občutki, a hkrati zelo pomembni za orientacijo v našem življenju. Takrat vemo, da nekaj ni v redu in lahko sprožimo akcijo ter naredimo nekaj, s čimer bomo prispevali k boljšemu počutju – dobra prispodoba bi bila spomladansko čiščenje. Ne veš kaj točno bo treba pospraviti, vreči stran, a veš, da nekaj moraš narediti. Zato se je treba ustaviti, pogledati naokoli, najti stik s samim seboj, da vemo kaj nam je pomembno in kaj ne ter začeti z delom.

Na kratko, da opišemo kaj pomenita konsistentnosti in nekonsistentnost. Konsistentnost je Grawe (1998) označil kot stabilnost več hkratnih procesov v možganih, varovanje konsistentnosti pa je nepogrešljiva možganska funkcija. Konsistentnost je izkušena kot notranje lagodje, zato od take osebe slišimo: »Vse je ok, zadovoljen sem s seboj in svetom«.

Ko pa notranji red ne mora biti več dosežen pa pride do nekonsistentnosti, ki ogrozi osebo, ki se ukvarja z okoljem, ko poskuša zadovoljit potrebe. Nekonsistentnost je subjektivno izkušena kot nelagodje in neugodje – po navadi od takih posameznikov slišimo stavke kot so: »Nekaj je narobe z mano«.

feeling

Vas je že kdo vprašal: »Kako si?«. Verjetno, da vas je že marsikdo. No, spraševal vas je po konsistentnosti ali nekonsistentnosti, odvisno od vašega odgovora (če je ta seveda bil iskren).

Vedenje zdravega posameznika je definirano s prizadevanjem za izboljšanje konsistentnosti in zmanjšanjem nekonsistentnosti.

Več o konsistentnosti pa v enem od naslednjih zapisov na našem blogu.

 

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Čutimo eno, izražamo pa drugo – malo zmedeno kajne?

Če ne razumete naslova, vam bo mogoče več o tem povedala spodnja slika:

jeza,žalost

Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste čutili eno čustvo, izrazili pa drugo čustvo. Naj vam pojasnim – v Sloveniji imamo nekaj značilnih kulturnih prepovedi glede bazičnih čustev. So vam znani stavki kot so:

»Punce se ne smejo jeziti, to ni lepo!«

»Fantki je jokajo, morajo biti močni!«

»Fantje se ne smejo bati!«

Verjetno smo že vsi slišali kako verzijo zgornjih prepovedi. Otroka to zmede, saj ne ve kaj mora čutiti.

confusing child

Kakšne posledice pustijo take prepovedi pri otroku ter kasneje odraslemu?

Da vam odgovorim na to vprašanje, vam moram prej na kratko opisati tipe čustev.

Kot smo že pisali na blogu pod naslovom »Čustva« so čustva tesno povezana z (ne)zadovoljevanjem biopsihosocialnih potreb (v nadaljevanju »potrebe«). Osnovna čustva so primarna adaptivna čustva, ki so direktno aktivirana takrat, ko je potreba zadovoljena ali pa ko potreba ni zadovoljena. Sekundarna in instrumentalna čustva pa niso direktno povezana z (ne)zadovoljevanjem potreb.

Na zgornje vprašanje vam odgovorim s primerom:

Miha ima punco, s katero preživlja skupaj zelo malo časa, saj ona veliko dela, ko pa pride domov pa je tako utrujena, da se Mihi ne posveča kaj dosti. Miha bi moral kot zdrav posameznik doživljati bolečino kot primarno čustvo, ki je reakcija na pomanjkljivo zadovoljeno potrebo po fizični bližini in čustveni odprtosti (kar Casriel poimenuje »bonding«). Vendar, ker je fant in je celo otroštvo poslušal, da ne sme jokati in mora biti močan, to bolečino potlači in izrazi jezo kot sekundarno čustvo – zato punco obtožuje, da si zanj ne vzame nič časa, kar privede do prepira in še večje nezadovoljenosti potrebe po bondingu.  Ko Miha ugotovi, da z jezo ne pride nikamor in da mu ta ne pomaga pri zadovoljevanju potrebe po bondingu, se začne jokati. Vendar ne joče, ker čuti bolečino, ampak jo uporablja kot orodje, da se zbliža s punco, ki ga bo potolažila ter bo tako zadovoljil potrebo, s čimer je bolečina instrumentalno čustvo.

argument-cartoon

Sekundarna in instrumentalna čustva so disfunkcionalna čustva, ker skrivajo začetno funkcijo primarnih čustev. Sposobnost zaznavanja primarnih čustev in jih ločiti od sekundarnih in instrumentalnih čustev  ter jih umestiti v kontekst z bazičnimi potrebami imenujemo čustvena inteligentnost.

Vam je opisano kaj znano?

Lahko vam pomagamo, saj je eden od ciljev BPT izboljšanje v zaznavanju čustev, kar omogoča posamezniku prepoznati njegova primarna čustva ter zviša čustveno inteligentnost.

Če želite več informacij, nam pišite, z veseljem bomo karkoli pomagali!

 

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Kdaj smo čustveno živi?

Vsi vemo, da je izrisana ravna črta srčnega ritma na EKG-ju dokaz, da je srce prenehalo biti in da je človeško telo mrtvo, nasprotno pa, da je črta, ki zaniha navzdol in navzgor tista, ki nam daje dokaz, da je telo ŽIVO!

red-black-heart-palpitation-heartbeat-260nw-1174929718

Kdaj smo čustveno živi in kdaj čustveno mrtvi?

Vam je poznan občutek »nisem slabe volje, dobre pa tudi ne«?

Kako lahko spet oživimo naše  čustveno telo?

 

Čustva, ki jih občutimo lahko ločimo na prijetna in neprijetna. Prijetna so tista, za katera si želimo, da bi v našem življenju prevladovala. Pod najbolj osnovna uvrščamo veselje, ugodje, ljubezen in pa ostala občutja kot so radost, sreča, navdušenje, ponos, samozavest… Čustva, ki pa jih najpogosteje doživljamo kot neprijetna pa so žalost, jeza, strah,  občutja sramu, krivde, razočaranja, tesnobe… Da se neprijetnim občutjem izognemo, uporabljamo obrambne mehanizme. Obrambni mehanizmi so naši varnostni sistemi, ki nam v otroštvu omogočijo preživetje oziroma ohranjanje čustvene stabilnosti, vendar pa nas kasneje, v odrasli dobi, ko postanemo odgovorni posamezniki in smo zmožni soočanja z neprijetnimi čustvi, prehitijo in nas pred njimi zavarujejo oziroma nam onemogočijo, da bi v polnosti čutili.

ritem

 

Ko prekinemo stik z neprijetnimi čustvi, si jih NE PRIZNAMO, jih NE SPREJEMAMO, si jih NE DOVOLIMO ZAČUTITI v polnosti in jih NE IZRAŽAMO na primeren način, ustavimo življenjski ritem čutenja – čustveno umiramo. Na ta način se izognemo bolečini in neprijetnim občutkom, ki jih povzročita strah ali jeza, sočasno pa se odrečemo tudi čutenju kot celoti, tudi prijetnim občutjem. Pridemo v obdobje, ko ne moremo reči, da “nam gre tako slabo, da ne bi mogli več zdržati”, ne bi pa mogli trditi, da smo zares srečni in izpopolnjeni – smo približno na ravni črti, brez presežkov.

 

Ali si želimo tako naprej?

Lahko še naprej korakamo na mestu in sanjamo o tem »kako bi bilo lepo, če bi bilo…« ali pa s pogumom naredimo korak naprej, da ponovno oživimo in si dovolimo čutiti vse. Pomembno je, da čustva, ki se v nas vzbujajo (v odnosih, situacijah):

  1. opazujemo in PREPOZNAVAMO,
  2. primerno IZRAŽAMO – oziroma si jih še pred tem, dovolimo pokazati (predvsem, kadar smo eno ali več čustev blokirali, je pomembno da si dovolimo, da lahko jočemo, se jezimo, si dovolimo izraziti da nas je strah),
  3. SPREJMEMO (kot del sebe in svojega čutenja)

 

Kako nam bonding psihoterapija lahko pri tem pomaga?

 Ponudi nam orodja in vaje s katerimi lahko ponovno vzpostavimo stik z vsemi svojimi (neprijetnimi, ujetimi, potlačenimi in prijetnimi) čustvi, da se jih osvobodimo in se jih naučimo na »zdrav« in primeren način izraziti, da postavimo zdrava temeljna prepričanja in s tem spremenimo svoje delovanje in vzorce odzivanja, ter možnost da se kar takoj preizkusimo v odnosih, saj imamo na delavnici vedno podporo skupine in terapevtov.

 

adadasd