Navezanost

Za uvod priporočamo branje bloga z naslovom (Dis)funkcionalne čustvene sheme – kakšna je naša realnost?

4974a09d98c57b843fd273a8324b1e12

O navezanosti bi lahko pisali na dolgo in široko, ampak to ni namen našega bloga, zato bomo zapisali nam pomembnejše značilnosti.

Kakšna je sploh razlika med bonding-om in navezanostjo?

Bonding, kot ga je definiral začetnik BPT, je biološka potreba po fizični bližini in čustveni toplini ter odprtosti. Kako vemo kdaj je zadovoljena potreba po bondingu? Takrat, ko se počutimo dobro, smo veseli in se čutimo ljubljene. Takrat smo sposobni si bit blizu z ostalimi – tako čustveno kot fizično. Tako nam bonding pomaga pri tem, da si želimo biti blizu z nekom, biti navezani na drugo osebo. Navezanost se razvije iz zadovoljene potrebe po bondingu.

otthonszülés baba-barát mama-barát kórház szülészet dúla szoptatás.jpg

Tako kot bonding ima tudi navezanost biološke korenine. Kako bi sicer novorojenčki preživeli v pradavnini, če jih nebi starejši branili pred napadalci? Torej osnovni cilj navezanosti je zagotoviti varnost – zato imamo v odnosu nekoga, ki išče varnost, zavetje, zaščito ter nekoga, ki ga lahko zaščiti pred nevarnostjo (v današnjem času so seveda nevarnosti drugačne kot so bile v pradavnini). Fizični cilj navezanosti je fizična bližina za zagotavljanje varnosti, čustveni pa izkušnja varnosti in topline.

prenos.jpg

Prvi je začel raziskovati področje navezanosti Bowbly (1972), kasneje pa v literaturi najdemo še avtorje kot so Ainsworth s sodelavci (1978), Hazan in Horowitz (1991), Höfler- Zimmer (1996). Kot navajajo avtorji so stili navezanosti odraz prvotne navezanosti na primarne osebe ter njihovega odziva na potrebe otroka. Pri stilih navezanosti tako ločimo med varnim stilom in tremi ne-varnimi stili navezanosti – ambivalentnim, dizorganiziranim in plaho-izogibajočim.

Odziv in stabilnost starša, skrbnika na otrokovo potrebo je ključni faktor pri oblikovanju varne navezanosti. Torej, če bo starš odziven na otrokove potrebe in mu zagotavljal primerno varnost bo otrok razvil stabilen in varen občutek sebe  ter drugih, da je varen v svetu.  Otrok lahko raziskuje svet okoli sebe, hkrati pa je mama zanj tam prisotna, ko jo potrebuje. Med njima je pozitivna interakcija, otrok sodeluje pri materinih zahtevah, se hitro potolaži, ko mama pride nazaj. Prav tako se otrok v tem odnosu nauči, da lahko izraža tudi jezo, strah, željo po avtonomiji, brez da bi bil zaradi tega zavrnjen. Taka oseba se med ljudmi počuti dobro, je zadovoljna s svojim razmerjem med lastno avtonomijo in intimno povezanostjo z drugimi osebami.

circle-of-security-1024x791.jpg

Otroci s plaho-izogibajočim stilom se na ločitev od mame vznemirijo, ne raziskujejo sveta okoli sebe ter ignorirajo ali pa se izogibajo mame, ko se ta vrne, niti ne kažejo separacijske anksioznosti. Kot otroci so imeli vse, niso pa dobili topline, čustev. V odrasli dobi imajo pogosto občutek, da niso iztega sveta, da ne potrebujejo drugih – lahko živijo z njimi, vendar si z njimi niso radi preveč blizu, ne počutijo se dobrodošli ter ne čutijo pripadnosti. Ko pridejo v stik z bližino, se lahko počutijo ogrožene, saj so takrat najbolj ranljivi. Na telesni ravni so pogosti občutki ločenosti med posameznimi deli telesa, pogosto imajo hladne dlani in stopala. Kot obliko komunikacije dostikrat uporabljajo računalniški svet, radi pa se umaknejo v duhovnost. Prav tako pa so lahko zelo dobri misleci, ki ne potrebujejo drugih pri raziskovanju. Take osebe potrebujejo slišati, da so dobrodošla, da smo veseli, ker so z nami, da pripadajo, da živijo, čeprav na prvo besedo verjetno ne bodo verjeli, iskrenost besed pa je tista, ki je zdravilna. Osebam s tem tipom v BPT najlažje pomagamo, saj z bližino in varnostjo drugih lahko začnemo zdraviti travme. Prav tako jim lahko pomagamo pri njihovih negativnih pričakovanjih zavrnitve in razočaranja s strani drugih, ki vodijo v strah pred bližino ter zaradi tega prevzemajo kontrolo, svojih potreb po bondingu in navezanosti ne zadovoljijo, prav tako pa ne pustijo, da se izkušnje žalosti in bolečine spremenijo v izkušnje varnosti, ljubezni in ugodja. Zaradi vsega tega imajo osebe kronično aktiviran sistem oddaljevanja, pojavi se visoka napetost ter se poviša nivo kortizola (stresni hormon). V BPT uspešno nižamo napetost, zadovoljujemo potrebe ter pridobivamo izkušnje varnosti, ugodja ter ljubezni.

anxious_avoidant_attachment_cycle-2.png

Za razliko od otrok s plaho-izogibajočim stilom pa je otroke z ambivalentnim stilom odhod mame zelo obremenil, če so sploh pustili, da je mama odšla. Ko pa je mama prišla nazaj pa je bilo njihovo vedenje ambivalentno – iskali so bližino mame, jokali ter se hkrati nanjo jezili. Ti otroci imajo konstantno aktivno vedenje, da se izognejo separaciji. Njihova potreba po bližini ni nikoli dovolj zadovoljena, na vsak način poskušajo pridobiti pozornost mame. Tak stil se razvije, ko starši sicer so prisotni, vendar niso zanesljivi, otroku ne dajo jasnih meja ter so večinoma prisotni s svojimi občutki, potrebami, zato je fizični kontakt z otrokom zaradi njihove potrebe in ne otrokove, pogosto pa hitro začne tak otrok skrbeti za starše. V odrasli dobi imajo zato lahko težave z odvisnostjo, hrepenenjem, občutkom nepopolnosti, zaradi strahu pred izgubo si ne dovolijo globokega odnosa, vse naredijo za druge, veliko govorijo, samo da bi ti ostali, iščejo fizični stik, da bi občutili sebe, zato potrebujejo neposreden, močan kontakt s telesom. Take osebe potrebujejo sporočila, da bomo tu za njih, da bomo prišli nazaj, da so nam pomembni, tudi ko nas ni ter da nas lahko prosijo za pomoč. V BPT jim lahko pomagamo pri učenju, da so osebe stabilne, da je potreba po bližini in varnosti lahko zadovoljena v celoti in se drugih ne rabijo »držati ko klop«, da jim nebi zbežali.

maxresdefault (2).jpg

Tretji ne-varni stil navezanosti pa je dezorganizirani stil, ki se pojavi pri otrocih, katerih starši ne upoštevajo meja, ne nudijo varnosti ali so celo nevarni, imajo nihanja razpoloženja, pogosto otroke zlorabljajo. Ko mama odide od otroka, se ti vedejo nekonsistentno, neprimerno, njihovo razpoloženje je depresivno ter kažejo strah pred mamo. Ko se mama vrne iščejo bližino, vendar se izogibajo kontaktu – najprej mame ne pogledajo, obrnejo glavo stran, so togi, hkrati pa se aktivno ne upirajo kontaktu. Če te osebe s tem stilom navezanosti želijo narediti spremembo v svojem življenju, morajo najti lastno dostojanstvo, se zavedati, da imajo lahko svoje mene ter iščejo pozitivne stvari v trenutnem življenju. Osebam s tem stilom navezanosti v BPT lahko pomagamo pri učenju stika s samim sabo, s svojimi čustvi, da je dovolj tudi če ne naredijo vsega, kar so si zadali. Predvsem je za njih pomembna izkušnja, da življenje ni zgolj bolečina ter tako prihajajo v kontakt z željo po navezanosti.

depositphotos_11128777-stock-photo-scared-kid

Večini ljudi se zgodi, da se najde v več stilih – to je popolnoma normalno, saj imamo nek stil, ki sicer prevladuje, hkrati pa imamo tudi značilnosti drugih stilov.

52125759-illustration-of-cartoon-boy-thinking

Za konec pa preberite naslednja vprašanja, lahko se posnamete in si tako naredite meditacijo:

246x0w.jpg

Udobno se naslonite in si poskušajte zamislit kraj, v katerem bi se radi rodili. Ta kraj lahko obstaja, ste ga mogoče že obiskali, lahko pa je popolnoma izmišljen. Kakšen je ta kraj? Kaj bi radi videli, slišali, občutili, vonjali? Je z vami kakšna oseba, žival, ste sami? Kakšno rojstvo bi si želeli? Kakšni občutki bi vas preplavljali ob rojstvu, ko pridete na svet, ko vas prvič položijo k mami na prsa? Se vam pri tem pojavijo kaki odpori? Sprejmite jih in se vprašajte kaj bi radi, da bi vas pozdravilo v tem svetu. Poskušajte najti vse, kar vam v realnem svetu primanjkuje, kar pogrešate in dajte v ta kraj. Nato se počasi začnite zavedati svoje okolice in pridite nazaj.

s6foxzn0q9bz.jpg

 

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

(Dis)funkcionalne čustvene sheme – kakšna je naša realnost?

Tokratni blog je namenjen lastnemu, poglobljenemu razmišljanju. Ne vsebuje vseh odgovorov, je pa dobra iztočnica pri razmišljanju in iskanju odgovorov »Zakaj?« in »Kako?«, morda pa se najde še katero vprašanje, kjer vam bo to razmišljanje pomagalo.

4974a09d98c57b843fd273a8324b1e12.jpg

Pripravljeni, 3, 4, ZDAJ! 

Kdaj je človek najbolj ranljiv? Takrat, ko sam ne more poskrbeti zase in za svoje osnovne biopsihosocialne potrebe po toplini, varnosti, pripadnosti, skrbi, avtonomiji in pozornosti. Zato so zanemarjanje, razočaranje, žalitve in ogrožanje zadovoljitve teh potreb jedro naših disfunkcionalnih čustvenih shem. Do teh stvari pa po navadi pride, ko figura navezanosti (po navadi je to mama oziroma oseba, s katero otrok preživi največ časa in mu je zato zelo pomembna, ki je tam za nas, da nam pomaga, da se naučimo regulacije svojih potreb, čustev, obvladovanja stresa ter nas nauči kdaj je čas za počitek) enostavno ne vidi otrokovih potreb, jih zanemarja, jih ne zna zadovoljiti kot bi si otrok želel, da bi bila potreba resnično zadovoljena.

maxresdefault

Pogled staršev je prav tako pomemben, ko je otrok majhen. Namreč, če otrok dobi ljubeč pogled se aktivira prefrontalni korteks – razvijejo se mišice, ustvari se mimika, na nevronskem nivoju pa se razvija ventralni vagus (kontrolira sesanje, oglašanje, grlo, dlesni, srce, pljuča, čutila, prebavni trakt, vpliva pa lahko tudi na obrazno mimiko, glas ter očesne izraze). Ta razvoj vpliva na odnos otroka s seboj, drugimi in na razvoj empatije. Tudi mrtev pogled na obrazu starši ima vpliv na otroka – prefrontalni korteks se ne razvije, prav tako ne empatija. Največji ekstrem otrok s takimi starši odrastejo v morilce brez vesti in empatije.

zimbabwe-joins-rest-of-the-world-in-commemorating-international-families-day

Če otrokova potreba ni (v zadostni) meri zadovoljena enkrat, to po vsej verjetnosti ne bo imelo dolgotrajnih posledic. Če pa so potrebe večkrat, kumulativno nezadovoljene, zanemarjene ali premalo zadovoljene pa lahko pride do kumulativne travme v odnosu. Boleča izkušnja, kot je kumulativna travma v odnosu, je povezana s tem, da je posameznik negotov pri občutku o sebi in drugih, ki pa ga posameznik ponotranji in je predstavljen v disfunkcionalni čustveni shemi.

V nasprotju s prejšnjim odstavkom pa ima enkraten dogodek, ko je psihična ali seksualna zloraba otroka, in podobno seveda, pogosto dolgotrajne posledice. Prav tako so take izkušnje predstavljene v disfunkcionalni shemi. Zaradi resnosti te travme je ta čustvena shema poimenovana »shema travme«.

depositphotos_11128777-stock-photo-scared-kid.jpg

Kakšna pa je razlika med funkcionalno in disfunkcionalno čustveno shemo?

Oseba s funkcionalno shemo ima v shemi predstavljene pozitivne izkušnje v zvezi z zadovoljevanjem potreb – torej figura navezanosti je bila prisotna v času nezadovoljene potrebe in pomagala potrebo zadovoljiti. V primerjavi s to osebo pa ima oseba z disfunkcionalno čustveno shemo negativne izkušnje iz časa, ko je bila potreba prisotna (več o tem smo opisali že zgoraj).

Disfunkcionalna shema vsebuje različne komponente (tj. fizične senzacije, neprijetna čustva, ki se nanašajo na nezadovoljene potrebe, kognicije, ki predstavljajo jedro negotovosti o sebi in drugih). Te komponente so povezane v obliko nevrološke mreže. Jedro čustvene sheme pa so občutki, ki so aktivirani skozi pomanjkanje zadovoljitve biopsihosocialnih potreb.

Sedaj pa malo razmišljanja…

52125759-illustration-of-cartoon-boy-thinking.jpg

Sedaj pa premislite malo o prebranem, pobrskajte po spominu. Vprašajte se kaj naredite, ko se pojavi potreba. Kako se takrat počutite, kaj čutite v telesu? Kaj vam takrat roji v glavi? Kdo je tista oseba na katero se lahko zanesete, jo prosite za pomoč. Je teh oseb več ali je zgolj ena? Se je to spreminjalo skozi življenje? Kako se počutite, ko se kdo želi z vami pogovorit – je težje/lažje z ljudmi, ki so vam blizu ali s tistimi, ki vam niso?

Toliko za uvod v tematiko navezanosti

drawing attachment styles vday w500.jpg

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Čustva

Dan Casriel, začetnik bonding psihoterapevtskega pristopa, je trdil, da imamo 5 osnovnih čustev:

  • bolečino/žalost,
  • strah,
  • jezo,
  • ugodje/veselje
  • ljubezen

Vsa ostala čustva, so rezultat kombinacije teh osnovnih čustev. Bonding psihoterapija nam pomaga izboljšati zmožnost zavedanja, prepoznavanja, ločevanja in (primernega) izražanja vseh naših čustev.

Čustva so tesno povezana z zadovoljitvijo ali ne-zadovoljitvijo biopsihosocialnih oziroma najbolj osnovnih potreb vsakega posameznika. Ko so naše osnovne potrebe zadovoljene, to doživljamo in izražamo s prijetnimi čustvi (ugodje, veselje, ljubezen). Ko naše potrebe niso zadovoljene, to doživljamo in izražamo z nam neprijetnimi čustvi (strah, bolečina, jeza). Pomembno je poudariti, da čustva niso negativna in pozitivna, le naše občutenje le-teh je lahko prijetno ali neprijetno.

Vsako od osnovnih čustev, lahko občutimo v različnih delih našega telesa. Bolečina se nahaja v predelu trebuha, veselje in ugodje v predelu bokov, strah v predelu vratu, jeza v ramenskem obroču in prsnem košu, in ljubezen v predelu srca.

čustva

Razvoj naših osnovnih potreb

başarı-formülü-2

Vsi imamo potrebe. V BPT verjamemo, da imamo 7 osnovnih biopsihosocialnih potreb:

– potreba po bondingu (po fizični bližini in čustveni odprtosti)
potrebo po navezanosti
– potrebo po avtonomiji
– potrebo po potrditvi in samopodobi
– potrebo po občutku identitete
– potrebo po fizičnem dobrem počutju in občutku ugodja
– potrebo po smislu in spiritualnosti

Primarna naloga prvih mesecev življenja je, iz vidika razvojne psihologije, razvoj bonding sistema z zrcaljenjem, sinhroniziranjem in čustvenim uglaševanjem z ostalimi. Vez med mamo in otrokom se vzpostavlja preko ciklov interakcij. Otrok od mame predvsem sprejema čustvene, senzorične (dotik) signale in signale mimike (obrazni izrazi) – ti signali so shranjeni v otrokovih možganih preko zrcalnih nevronov. Nato otrok poskuša posnemati te signale (preverbalna komunikacija) – s tem se začne bonding sistem, ki dovoljuje fizično in čustveno komunikacijo.

Ko je zadovoljena potreba po bondingu, se začne razvijati sistem navezanosti. V otroštvu se otrok naveže na neko osebo – to je po navadi mati, ki otroku predstavlja varnost, zavetje, zaščito – osebo, na katero se lahko zanese. Taki osebi v teorijah navezanosti pravimo figura navezanosti. Pomembno je, da otrok čuti, da lahko v mami, ali drugi figuri navezanosti, najde varnost, ki jo bo lahko dobil predvsem v trenutkih nelagodja, stiske, nevarnosti. Figura navezanosti otroka pomiri, potolaži, opogumi in opolnomoči (občutek varne navezanosti). Varna navezanost vključuje občutke stabilnega odnosa, v katerih lahko najde varnost, predvidljivost in vključuje čustveno vez.

Ko so potrebe po bondingu in navezanosti zadovoljene,se začne razvijati avtonomni sistem. Radovednost in želja po preizkusu fizičnih sposobnosti vodi otroka, da odkriva okolje, zunanji svet. Otrok svet raziskuje in osvaja samostojno, kjer vključuje varno bazo bondinga in navezanosti za pomiritev, ko to potrebuje. Otrok se nauči, da je sposoben komuniciranja in se čustveno odzvati v zunanjem svetu.
Če so izkušnje bondinga, navezanosti in avtonomije ljubeče podprte, prepoznane in spodbujane, se pri posamezniku razvijejo občutki kompetence, ljubljenosti, dostojanstva in samopodobe. To je temelj za normalen in zdrav narcisizem ter ljubezni do sebe.

Ko je razvita varna navezanost skozi bonding, avtonomni sistem in sistem samopodobe, je naslednji korak odraščanja, zorenja, razvoj sistema identitete. Imamo dve primarni obliki identitete: socialno in spolno. Socialna identiteta vključuje socialno okolje in družinske odnose, medtem ko spolna identiteta obsega posameznikovo zaznavanje spola – ali se vidi kot moški ali ženska. Kognitivna, čustvena in socialna zrelost omogočajo posamezniku, da ozavesti svoj položaj v socialnih omrežjih generacij, spolnih in socialnih klasifikacij. To vodi do jasne in konstante vloge ter tako do jasne in konstantne identitete. To zagotavlja varnost in podporo, saj posameznik ve kam spada v ta svet – v družini, družbi, odnosih.

Ko posameznik zaključi s prejšnjimi koraki odraščanja, je naslednji korak vzpostavitev sistema vrednot in spiritualnega sistema. Sedaj posameznik razmišlja o obstajajočih vrednotah v družini in poskuša najti svoje vrednote – »kaj je za mene pomembno, kaj je vredno moje energije, sposobnosti«. Posameznik poskuša najti svoje odgovore na eksistencialna vprašanja, tj. vprašanja o rojstvu, trpljenju, smrti.

Dobro počutje in ugodje v življenju pridejo kot rezultat prej odgovorno zadovoljenih potreb. Potreba po fizičnem dobrem počutju in občutku ugodja ni zgolj osnovna potreba v ožjem smislu, ampak je tudi znak uspešno zadovoljenih predhodnih potreb.

Dobro počutje in ugodje nista cilj, ampak sta rezultat ukvarjanja s samim seboj ter zadovoljevanja osnovnih biopsihosocialnih potreb.

Povzeto po Stauss (2007, str.18-21).