(Dis)funkcionalne čustvene sheme – kakšna je naša realnost?

Tokratni blog je namenjen lastnemu, poglobljenemu razmišljanju. Ne vsebuje vseh odgovorov, je pa dobra iztočnica pri razmišljanju in iskanju odgovorov »Zakaj?« in »Kako?«, morda pa se najde še katero vprašanje, kjer vam bo to razmišljanje pomagalo.

4974a09d98c57b843fd273a8324b1e12.jpg

Pripravljeni, 3, 4, ZDAJ! 

Kdaj je človek najbolj ranljiv? Takrat, ko sam ne more poskrbeti zase in za svoje osnovne biopsihosocialne potrebe po toplini, varnosti, pripadnosti, skrbi, avtonomiji in pozornosti. Zato so zanemarjanje, razočaranje, žalitve in ogrožanje zadovoljitve teh potreb jedro naših disfunkcionalnih čustvenih shem. Do teh stvari pa po navadi pride, ko figura navezanosti (po navadi je to mama oziroma oseba, s katero otrok preživi največ časa in mu je zato zelo pomembna, ki je tam za nas, da nam pomaga, da se naučimo regulacije svojih potreb, čustev, obvladovanja stresa ter nas nauči kdaj je čas za počitek) enostavno ne vidi otrokovih potreb, jih zanemarja, jih ne zna zadovoljiti kot bi si otrok želel, da bi bila potreba resnično zadovoljena.

maxresdefault

Pogled staršev je prav tako pomemben, ko je otrok majhen. Namreč, če otrok dobi ljubeč pogled se aktivira prefrontalni korteks – razvijejo se mišice, ustvari se mimika, na nevronskem nivoju pa se razvija ventralni vagus (kontrolira sesanje, oglašanje, grlo, dlesni, srce, pljuča, čutila, prebavni trakt, vpliva pa lahko tudi na obrazno mimiko, glas ter očesne izraze). Ta razvoj vpliva na odnos otroka s seboj, drugimi in na razvoj empatije. Tudi mrtev pogled na obrazu starši ima vpliv na otroka – prefrontalni korteks se ne razvije, prav tako ne empatija. Največji ekstrem otrok s takimi starši odrastejo v morilce brez vesti in empatije.

zimbabwe-joins-rest-of-the-world-in-commemorating-international-families-day

Če otrokova potreba ni (v zadostni) meri zadovoljena enkrat, to po vsej verjetnosti ne bo imelo dolgotrajnih posledic. Če pa so potrebe večkrat, kumulativno nezadovoljene, zanemarjene ali premalo zadovoljene pa lahko pride do kumulativne travme v odnosu. Boleča izkušnja, kot je kumulativna travma v odnosu, je povezana s tem, da je posameznik negotov pri občutku o sebi in drugih, ki pa ga posameznik ponotranji in je predstavljen v disfunkcionalni čustveni shemi.

V nasprotju s prejšnjim odstavkom pa ima enkraten dogodek, ko je psihična ali seksualna zloraba otroka, in podobno seveda, pogosto dolgotrajne posledice. Prav tako so take izkušnje predstavljene v disfunkcionalni shemi. Zaradi resnosti te travme je ta čustvena shema poimenovana »shema travme«.

depositphotos_11128777-stock-photo-scared-kid.jpg

Kakšna pa je razlika med funkcionalno in disfunkcionalno čustveno shemo?

Oseba s funkcionalno shemo ima v shemi predstavljene pozitivne izkušnje v zvezi z zadovoljevanjem potreb – torej figura navezanosti je bila prisotna v času nezadovoljene potrebe in pomagala potrebo zadovoljiti. V primerjavi s to osebo pa ima oseba z disfunkcionalno čustveno shemo negativne izkušnje iz časa, ko je bila potreba prisotna (več o tem smo opisali že zgoraj).

Disfunkcionalna shema vsebuje različne komponente (tj. fizične senzacije, neprijetna čustva, ki se nanašajo na nezadovoljene potrebe, kognicije, ki predstavljajo jedro negotovosti o sebi in drugih). Te komponente so povezane v obliko nevrološke mreže. Jedro čustvene sheme pa so občutki, ki so aktivirani skozi pomanjkanje zadovoljitve biopsihosocialnih potreb.

Sedaj pa malo razmišljanja…

52125759-illustration-of-cartoon-boy-thinking.jpg

Sedaj pa premislite malo o prebranem, pobrskajte po spominu. Vprašajte se kaj naredite, ko se pojavi potreba. Kako se takrat počutite, kaj čutite v telesu? Kaj vam takrat roji v glavi? Kdo je tista oseba na katero se lahko zanesete, jo prosite za pomoč. Je teh oseb več ali je zgolj ena? Se je to spreminjalo skozi življenje? Kako se počutite, ko se kdo želi z vami pogovorit – je težje/lažje z ljudmi, ki so vam blizu ali s tistimi, ki vam niso?

Toliko za uvod v tematiko navezanosti

drawing attachment styles vday w500.jpg

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Čustva, potrebe in (ne)konsistentnost – “Kako si?”

41XjBuizUZL

Kot smo že pisali je Casriel čustva, ki so povezana z (ne)zadovoljevanjem osnovnih biopsihosocialnih potreb (v nadaljevanju »potrebe«), poimenoval »bazična čustva«, o katerih smo že pisali (več o tem najdete pod naslovom »Čustva«).

Kaj se dogaja z nami v BPT, ko čustva globoko čutimo? Aktivira avtonomni živčni sistem. Ta pa je razdeljen na dva dela – na simpatik in parasimpatik. S pomočjo teh dveh poti se procesirajo fizični in psihološki dražljaji.

giphy

Kdaj čutimo občutke ljubezni, ugodja, veselja, psihičnega blagostanja, dobrega počutja in visoko konsistentnost? Ko so osnovne potrebe zadovoljene, se aktivira parasimpatični živčni sistem, ta pa stimulira zgoraj opisane občutke, v katerih radi uživamo, se sprostimo, pozabimo na stres in življenje zajemamo s polno žlico.

Kaj pa se zgodi, ko se aktivira simpatik? Po navadi se ta aktivira ko naše potrebe niso zadovoljene ali niso zadovoljene v zadostni meri, simpatik pa dalje ki stimulira občutke žalosti, nevarnost, fizičnega nelagodja in visoke inkonsistentne napetosti. Ne ravno prijetni občutki, a hkrati zelo pomembni za orientacijo v našem življenju. Takrat vemo, da nekaj ni v redu in lahko sprožimo akcijo ter naredimo nekaj, s čimer bomo prispevali k boljšemu počutju – dobra prispodoba bi bila spomladansko čiščenje. Ne veš kaj točno bo treba pospraviti, vreči stran, a veš, da nekaj moraš narediti. Zato se je treba ustaviti, pogledati naokoli, najti stik s samim seboj, da vemo kaj nam je pomembno in kaj ne ter začeti z delom.

Na kratko, da opišemo kaj pomenita konsistentnosti in nekonsistentnost. Konsistentnost je Grawe (1998) označil kot stabilnost več hkratnih procesov v možganih, varovanje konsistentnosti pa je nepogrešljiva možganska funkcija. Konsistentnost je izkušena kot notranje lagodje, zato od take osebe slišimo: »Vse je ok, zadovoljen sem s seboj in svetom«.

Ko pa notranji red ne mora biti več dosežen pa pride do nekonsistentnosti, ki ogrozi osebo, ki se ukvarja z okoljem, ko poskuša zadovoljit potrebe. Nekonsistentnost je subjektivno izkušena kot nelagodje in neugodje – po navadi od takih posameznikov slišimo stavke kot so: »Nekaj je narobe z mano«.

feeling

Vas je že kdo vprašal: »Kako si?«. Verjetno, da vas je že marsikdo. No, spraševal vas je po konsistentnosti ali nekonsistentnosti, odvisno od vašega odgovora (če je ta seveda bil iskren).

Vedenje zdravega posameznika je definirano s prizadevanjem za izboljšanje konsistentnosti in zmanjšanjem nekonsistentnosti.

Več o konsistentnosti pa v enem od naslednjih zapisov na našem blogu.

 

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Čutimo eno, izražamo pa drugo – malo zmedeno kajne?

Če ne razumete naslova, vam bo mogoče več o tem povedala spodnja slika:

jeza,žalost

Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste čutili eno čustvo, izrazili pa drugo čustvo. Naj vam pojasnim – v Sloveniji imamo nekaj značilnih kulturnih prepovedi glede bazičnih čustev. So vam znani stavki kot so:

»Punce se ne smejo jeziti, to ni lepo!«

»Fantki je jokajo, morajo biti močni!«

»Fantje se ne smejo bati!«

Verjetno smo že vsi slišali kako verzijo zgornjih prepovedi. Otroka to zmede, saj ne ve kaj mora čutiti.

confusing child

Kakšne posledice pustijo take prepovedi pri otroku ter kasneje odraslemu?

Da vam odgovorim na to vprašanje, vam moram prej na kratko opisati tipe čustev.

Kot smo že pisali na blogu pod naslovom »Čustva« so čustva tesno povezana z (ne)zadovoljevanjem biopsihosocialnih potreb (v nadaljevanju »potrebe«). Osnovna čustva so primarna adaptivna čustva, ki so direktno aktivirana takrat, ko je potreba zadovoljena ali pa ko potreba ni zadovoljena. Sekundarna in instrumentalna čustva pa niso direktno povezana z (ne)zadovoljevanjem potreb.

Na zgornje vprašanje vam odgovorim s primerom:

Miha ima punco, s katero preživlja skupaj zelo malo časa, saj ona veliko dela, ko pa pride domov pa je tako utrujena, da se Mihi ne posveča kaj dosti. Miha bi moral kot zdrav posameznik doživljati bolečino kot primarno čustvo, ki je reakcija na pomanjkljivo zadovoljeno potrebo po fizični bližini in čustveni odprtosti (kar Casriel poimenuje »bonding«). Vendar, ker je fant in je celo otroštvo poslušal, da ne sme jokati in mora biti močan, to bolečino potlači in izrazi jezo kot sekundarno čustvo – zato punco obtožuje, da si zanj ne vzame nič časa, kar privede do prepira in še večje nezadovoljenosti potrebe po bondingu.  Ko Miha ugotovi, da z jezo ne pride nikamor in da mu ta ne pomaga pri zadovoljevanju potrebe po bondingu, se začne jokati. Vendar ne joče, ker čuti bolečino, ampak jo uporablja kot orodje, da se zbliža s punco, ki ga bo potolažila ter bo tako zadovoljil potrebo, s čimer je bolečina instrumentalno čustvo.

argument-cartoon

Sekundarna in instrumentalna čustva so disfunkcionalna čustva, ker skrivajo začetno funkcijo primarnih čustev. Sposobnost zaznavanja primarnih čustev in jih ločiti od sekundarnih in instrumentalnih čustev  ter jih umestiti v kontekst z bazičnimi potrebami imenujemo čustvena inteligentnost.

Vam je opisano kaj znano?

Lahko vam pomagamo, saj je eden od ciljev BPT izboljšanje v zaznavanju čustev, kar omogoča posamezniku prepoznati njegova primarna čustva ter zviša čustveno inteligentnost.

Če želite več informacij, nam pišite, z veseljem bomo karkoli pomagali!

 

Povzeto po Strauss, K. in Ellis, F.W. (2007). Bonding psychotherapy, Theoretical Foundations and Methods. Publicatie International Society for Bonding Psychotherapy.

Kdaj smo čustveno živi?

Vsi vemo, da je izrisana ravna črta srčnega ritma na EKG-ju dokaz, da je srce prenehalo biti in da je človeško telo mrtvo, nasprotno pa, da je črta, ki zaniha navzdol in navzgor tista, ki nam daje dokaz, da je telo ŽIVO!

red-black-heart-palpitation-heartbeat-260nw-1174929718

Kdaj smo čustveno živi in kdaj čustveno mrtvi?

Vam je poznan občutek »nisem slabe volje, dobre pa tudi ne«?

Kako lahko spet oživimo naše  čustveno telo?

 

Čustva, ki jih občutimo lahko ločimo na prijetna in neprijetna. Prijetna so tista, za katera si želimo, da bi v našem življenju prevladovala. Pod najbolj osnovna uvrščamo veselje, ugodje, ljubezen in pa ostala občutja kot so radost, sreča, navdušenje, ponos, samozavest… Čustva, ki pa jih najpogosteje doživljamo kot neprijetna pa so žalost, jeza, strah,  občutja sramu, krivde, razočaranja, tesnobe… Da se neprijetnim občutjem izognemo, uporabljamo obrambne mehanizme. Obrambni mehanizmi so naši varnostni sistemi, ki nam v otroštvu omogočijo preživetje oziroma ohranjanje čustvene stabilnosti, vendar pa nas kasneje, v odrasli dobi, ko postanemo odgovorni posamezniki in smo zmožni soočanja z neprijetnimi čustvi, prehitijo in nas pred njimi zavarujejo oziroma nam onemogočijo, da bi v polnosti čutili.

ritem

 

Ko prekinemo stik z neprijetnimi čustvi, si jih NE PRIZNAMO, jih NE SPREJEMAMO, si jih NE DOVOLIMO ZAČUTITI v polnosti in jih NE IZRAŽAMO na primeren način, ustavimo življenjski ritem čutenja – čustveno umiramo. Na ta način se izognemo bolečini in neprijetnim občutkom, ki jih povzročita strah ali jeza, sočasno pa se odrečemo tudi čutenju kot celoti, tudi prijetnim občutjem. Pridemo v obdobje, ko ne moremo reči, da “nam gre tako slabo, da ne bi mogli več zdržati”, ne bi pa mogli trditi, da smo zares srečni in izpopolnjeni – smo približno na ravni črti, brez presežkov.

 

Ali si želimo tako naprej?

Lahko še naprej korakamo na mestu in sanjamo o tem »kako bi bilo lepo, če bi bilo…« ali pa s pogumom naredimo korak naprej, da ponovno oživimo in si dovolimo čutiti vse. Pomembno je, da čustva, ki se v nas vzbujajo (v odnosih, situacijah):

  1. opazujemo in PREPOZNAVAMO,
  2. primerno IZRAŽAMO – oziroma si jih še pred tem, dovolimo pokazati (predvsem, kadar smo eno ali več čustev blokirali, je pomembno da si dovolimo, da lahko jočemo, se jezimo, si dovolimo izraziti da nas je strah),
  3. SPREJMEMO (kot del sebe in svojega čutenja)

 

Kako nam bonding psihoterapija lahko pri tem pomaga?

 Ponudi nam orodja in vaje s katerimi lahko ponovno vzpostavimo stik z vsemi svojimi (neprijetnimi, ujetimi, potlačenimi in prijetnimi) čustvi, da se jih osvobodimo in se jih naučimo na »zdrav« in primeren način izraziti, da postavimo zdrava temeljna prepričanja in s tem spremenimo svoje delovanje in vzorce odzivanja, ter možnost da se kar takoj preizkusimo v odnosih, saj imamo na delavnici vedno podporo skupine in terapevtov.

 

adadasd